1. MOJA ZGODBA:
Ni več dneva, ko ne jokaš in se 1000-krat na dan opravičiš in niti ne veš, ali sebi, ali te to nedolžno bitje mogoče sliši, ali le iščeš Boga, čeprav ne verjameš. Bolečina, solze, krivda, osamljenost in še mnogo občutkov, ki niso in niso hoteli stran. Odrekanje hrani, alkohol, droge, nočne more in nobenega človeka, ki bi te razumel, kaj šele, da bi ti lahko pomagal.
Nikoli v svoji mladosti si nisem predstavljala, da ti splav, ki ga vsi opisujejo kot nekaj običajnega, pusti lahko tako grozne posledice. Hvaležna sem za punce, ki se s temi občutki niso nikdar borile, a jaz, na žalost, sem se. Sam splav je nekaj, na kar vas nihče ne pripravi, ne veste, kaj počnete, in kaj šele vas čaka. Zame je bil to usodni dan, ki mi je življenje obrnil na glavo, obstala sem v črni luknji in izhoda nisem našla 2 leti. 2 leti trpinčenja, žalosti. Vse, kar sem počela, je bilo brez smisla. Še stvari, ki so me veselile, me takrat niso. Kako bi te, če v glavi vedno znova slišiš odmev: »Ubila si nedolžno bitje, odplaknila si ga v straniščno školjko, ja, morilka si!« In ko veš, da si resnično naredil grozno stvar, se ti vse ostale napačne odločitve sploh ne zdijo grozne. Samo sebe sem sovražila, uničevala.
Nekega večera sem spet brala forume in iskala nekoga, ki se počuti tako grozno kot jaz. Ker jaz sebe takrat nisem razumela, niti nisem razumela, zakaj ti občutki ne gredo stran, ko pa ti vsi pravijo, da je splav nekaj čisto normalnega. NI in nikoli ne bo. In tisti večer se pojavi stran SARA CENTER ZA ŽENSKE! Vsa tresoča sem napisala mail za prvo srečanje in takoj povedala, da nisem verna, ampak da bi poskusila. Tako sem spoznala čudovito žensko, ki je bila prva, ki ni obsojala mojih občutkov, in predvsem, me je razumela. Spoznala sem žensko, za katero bom do konca življenja hvaležna, da jo imam. Programu REŠITI ENO moraš zaupati in vztrajati, pa čeprav je težko, ampak resnično pomaga. Bilo je veliko solz, ampak tudi veliko smeha. In sama nisem verjela v to, da mi bo ta program resnično pomagal, ampak mi je, danes diham in se spet smejim in sem med ljudmi.
Nikoli ne pozabiš tako groznih dejanj, ampak ni več krivde, ni več tisoč vprašanj, zdaj vem, da sta moja angelčka na varnem in čakata na moj objem, do takrat pa bo moj Gospod skrbel zanju! Pomagaj si, če rabiš pomoč, jaz sem danes končno spremenjena in brez vere v Boga in Sara centra za ženske mi sigurno ne bi uspelo.
TT, 27 let
2. IZKUŠNJA SPLAVA:
Vse se je začelo, ko je nosečniški test pokazal dve črtici, torej pozitivno. V moji glavi so se takrat odvijali različni filmi, od tega, kaj zdaj, kako naprej, saj imam že dva otroka, sem brez službe, tudi mož je brez službe, v najemniškem stanovanju, brez pomoči staršev, kako bova zmogla, najin odnos ni rožnat, obsojanje iz strani drugih ljudi, predvsem staršev in sledila je odločitev "SPLAV".
Prišel je dan, ko sem bila naročena, sledilo je podpisovanje raznoraznih papirjev, če bi med posegom prišlo do kakšnih zapletov, namreč odločila sem se, da mi opravijo poseg v splošni anasteziji, ker ne bi prenesla, da bi morala splaviti v straniščno školjko.
Poseg je bil opravljen in že takoj po njem je sledilo obdobje bolečine, strahov, notranjih bojev, samokaznovanja. Na to me nihče ni pripravil in me poučil, tudi zdravstveno osebje in psihologi ne. Ker mož takrat ni znal razumeti, kaj se dogaja z menoj, je bil najin zakon na nitki, torej tik pred ločitvijo. Z besedami žal ne morem opisati, kaj se je takrat dogajalo znotraj mene; neznosna bolečina, jok, bes, jeza, obsojanje, občutki krivde, z eno besedo "groza". Ker sem se zavedala odgovornosti do svojih dveh otrok, sem si želela nekako pomagati in iskala sem pomoč, pri mojih najbližjih so bila vrata zaprta.
Sedela sem na postelji, jokala in prosila Boga, naj mi oprosti in mi pomaga. Vstala sem, odšla pred računalnik in tam sedela toliko časa, dokler nisem prišla do spletne strani Sara centra, takoj sem poklicala na njihovo številko. Na drugi strani se je oglasila prijazna gospa, jokala sem ves čas in jo prosila, naj mi pomaga. Njene vzpodbudne besede so mi vlile upanje in pogum za naprej. Vprašala me je, če lahko moli zame in pristala sem, samo da bi prenehalo boleti. Čeprav takrat nisem poznala Boga, sem čutila, da mi lahko pomaga iz te brezizhodne situacije.
Čez nekaj dni smo se s Tanjo in Stanko dobile na kavi, da se malo pogovorimo o moji izkušnji. Tako toplih in srčnih oseb, kot sta bili onidve, v svojem življenju do takrat nisem poznala. Vlili sta mi pogum, da lahko z Božjo pomočjo prebrodim še tako brezizhodno situacijo in me povabili na tečaj Rešiti eno. Bila sem skeptična, ker Boga nisem poznala, namreč odraščala sem v družini brez vere; nisem verjela, da je to mogoče, da ti Bog lahko pomaga.
Vključila sem se v tečaj Rešiti eno, kjer se ženske soočajo s svojo izkušnjo splava. Predelale smo vsa negativna čustva od strahu, sramu, občutka krivde, jeze itd., na osnovi svetopisemskih zgodb.
Po zaključenem tečaju sem začutila izjemno olajšanje, ampak sem vedela, da je to šele začetek. Ker človek ne more vedno imeti nekoga ob sebi, da mu lahko zaupa in pomaga, sem bila na preizkušnji, ali verovati v Boga ali ne. V meni so se zopet pojavili raznorazni negativni občutki in čustva (najbolj je bil prisoten občutek krivde, torej za to, kar si naredila, boš tudi kaznovana), bala sem se, da bom zbolela, pojavil se je občutek cmoka v grlu (joj, kaj če imam raka), ko so se ti občutki pojavljali, sem se avtomatsko obrnila k Bogu. On je vedno ob meni in prosila sem ga, naj mi pomaga, naj v moje življenje prinese ozdravljenje moje duše in naj mi odstrani vse moje okove in uslišal me je, takoj mi je odleglo.
Torej iz vsega tega sem potegnila en in zame edini izhod iz vsake situacije: vsakodnevna hoja z Gospodom. Kar naenkrat se je začel spreminjati moj pogled na vse, pridobila sem zaupanje vase, imam več poguma in tudi najin odnos z možem se je močno spremenil, torej deluje! ALELUJA!
Po tej trnovi poti, zame totalno brezizhodni izkušnji, mi je Bog oprostil. Po 10 mesecih mi je zopet namenil čudež, zanosila sem. Zdaj se ne sprašujem več, kaj in kako, ampak točno vem, da ima Bog zame in za mojo družino načrte in ta čudež je nič drugega kot njegov blagoslov.
K.
3. PRIČEVANJE:
Kje začeti? Kako pred ljudmi izpovedati ta greh, ki me je dolga leta zasužnjeval, težil mojo dušo in me strašil, ko sem ga skrivala pred samo seboj in pred ljudmi?
Vedela sem, da je to nekaj grdega, sramotnega in grešnega, česar ne bi smela storiti, a sem vseeno storila. Grešila sem zoper Boga in zoper človeka. Ubila sem življenje v sebi, svojega še nerojenega otroka, ki ni nosil nobene krivde. In to sem storila popolnoma zavestno, ne da bi za trenutek pomislila: "Ne naredi tega!"
V tistem trenutku sem mislila samo, da se tega otroka moram znebiti, dobiti nazaj svoje staro življenje, biti spet "svobodna", da ne bodo ljudje o meni govorili: "Glej, dva pankrta ima, grešnica, lahka ženska." In ko je bilo vsega konec, sem se trudila svoje dejanje skriti in ne misliti nanj. A majhen trn je vsake toliko časa zbodel mojo vest in moja duša se je vznemirila. Kako bo to sprejela moja hčerka, ko bo izvedela? Tako zelo si je želela bratca ali sestrico, jaz pa sem jo za to radost prikrajšala in ogoljufala, zaradi sebičnosti svojega srca in grešnosti svojega življenja.
Potem pa je napočil trenutek, ko je Bog odločil, da se moram s tem grehom soočiti. In ko me je hčerka z direktnim vprašanjem izzvala, se nisem imela kam umakniti, nikamor skriti. Še vedno se živo spominjam njene bolečine, njene reakcije na moje priznanje in njenih besed, ko mi je rekla: "Mama, odpuščam ti, a rada bi vedela, ali bi imela bratca ali sestrico in kakšen bi bil."
Joj, kako strašen je greh splava, ko ubiješ svojega lastnega otroka in kakšne posledice nosi s seboj!
A hvala Bogu, ki me ni pustil same s tem bremenom, poslal mi je rešitev.
Spoznala sem Jezusa Kristusa, njegovo odpuščanje in neskončno usmiljenje, ko je na križu umrl za vse moje grehe, tudi za ta moj strašni greh splava. Ko sem se iskreno pokesala, v srce sprejela Jezusa in doživela novo rojstvo po Svetem Duhu, sem vedela, da mi je Bog ta greh odpustil. A kako naj odpustim še sama sebi? In kako naj ta madež očistim iz svojih misli in duše? Tudi zdaj je Bog poskrbel za rešitev. Vodil me je s svojo ljubečo roko. Spoznala sem Sara center in moje drage sestre v Gospodu, ki so bile pripravljene voziti se velike razdalje do mojega doma, kjer smo organizirale tečaj "Rešiti eno." Bog nam je pridodal še dve sestri, ki sta prav tako potrebovali ozdravljenje in je steklo. Gospod je vse tako čudovito vodil in blagoslavljal, razodeval svojo milost in dobroto, dajal odgovore na naše molitve in vprašanja ter ozdravljal naše duše. Iz tedna v teden je Bog čistil, pral naše rane, obvezoval in mazilil naša srca in duše, nas združeval v ljubezni in osvobajal. Slava mu!
Še vedno je v mojem srcu spomin na ta dogodek, a zdaj vem, da je moj otrok pri nebeškem Očetu, v njegovem objemu, da mi je odpustil in me čaka, da pridem k njemu, k svojemu sinku Noelu v nebesa.
Do takrat pa si želim, da bi me Bog uporabljal, da se proslavita Njegova dobrota in neskončna milost.
Molim, da bi to moje pričevanje doseglo čim več src žena, ki so izkusile podobno dejanje in jim bilo na blagoslov, da bi spoznale, da je Bog neskončno dober, ljubeč in usmiljen, da želi odpustiti in ozdraviti vsako srce, ne glede na to, kako velik je greh.
In rada bi sporočila vsem, ki se odločajo med življenjem in smrtjo, odločite se za življenje, Bog je življenje.
Naj bo na veke slavljeno njegovo sveto ime, Jezus Kristus, naš Odkupitelj. Amen!
MK, 49 let
4. REŠITI ENO:
Spomladi sem se udeležila seminarja Sara centra, kjer so nam predstavili, kako pomagati ženam, ki so doživele izkušnjo splava ali pa so nepričakovano znosile in so v precepu, kako se odločiti. Gospa Sonja in njena pomočnica iz Avstrije sta podelili svoje izkušnje, kako oni delajo po programu knjige Rešiti eno, da pomagajo ženam k čustvenemu ozdravljenju po splavu. Tudi sama sem doživela izkušnjo splava in sem te občutke žalosti, stiske in bolečine že predelala v molitvi in pogovoru z Bogom, ko sem sprejela Jezusa v svoje srce in je postal on moj Odrešenik in Gospod. Gospa Sonja mi je svetovala, naj se vključim v tečaj Rešiti eno, da dam vse na svetlo, če je kje ostala kaka zamera in da se soočim s svojimi nerojenimi otroki, jim dam ime in javno priznam, da so navzoči v mojem življenju.
S sestrama, ki vodita ta tečaj Rešiti eno in še z dvema ženama, ki sta imeli svežo izkušnjo splava, smo korak za korakom predelale vodnik Rešiti eno. Bile smo v Božji prisotnosti, molitvi in izpovedi najglobje doživetih bolečin. To so dragoceni trenutki, ko lahko popolnoma preiščeš svoje srce, izjokaš bolečino in jo izpoveš v popolni zaupnosti osebam, ki te lahko razumejo in čutijo s teboj. S spoznavanjem Boga, Božje besede, Božjih obljub in njegove neizmerne ljubezni, usmiljenja in odpuščanja, se breme, obteženost in žalost izgubi, odloži. Ko se zavemo, da nas Bog tako ljubi, da nam je v Jezusu Kristusu odpustil vse grehe in se ne spominja naših grehov, smo resnično lahko pomirjeni. Pomembno je, da damo svoja čustva, bolečino, jezo, izgubo, na svetlo, si jih priznamo in si pustimo proces izraza in za vsako čustvo poiščemo Božjo besedo in jo beremo, ponavljamo in pustimo, da nas Božja beseda opogumi in preobrazi. Pomembno je, da odpustimo osebam, ki so nas prizadele, in da odpustimo sebi. Odpuščanje ne temelji na naših občutkih, ampak na ravnanju po Božji besedi. Odpuščanje je odločitev. Glede na pismo Rim 5,5 je Božja ljubezen izlita v naša srca in v naših srcih že obstaja Božja ljubezen do teh ljudi in potrebujejo našo pomoč in molitev. Bog je nam odpustil. Odpuščanje prinaša svobodo in Božjo naklonjenost.
Po prvem otroku sem naredila splav, sledila je izvenmaternična nosečnost, nato sem rodila deklico in potem imela še en splav. Mož ni želel otrok, ker mu je bolj ugajalo lagodno, neodgovorno življenje. Po vsakem splavu sem se počutila zavrženo, oropano, nevredno in jezno nase in na ves svet, še zlasti pa na moža, ki me je pregovoril, da sem naredila splav. Čeprav je v družbi to čisto normalno, saj pravijo, da to še ni otrok. Tudi v ambulantah je to rutinsko delo in ga opravijo brez čustev oziroma ponižujoče gledajo na te žene. Kako potrebna bi bila takrat spodbudna beseda in objem in marsikatera žena bi se odločila za življenje! Vsaka žena, ki doživi splav, spozna, da ta izguba in bolečina pustita strašne posledice.
Moj odnos z možem je bil vedno bolj nevzdržen in odločila sem se za ločitev.
Spoznala sem človeka, ki je tudi imel zakonski brodolom in tako sva se odločila, da skupaj zaživimo in ne pustimo, da nas življenje povozi. Poročila sva se, rodila sta se nama še dva sinova. Tudi moja dva otroka sta živela z nami. Bog mi je odpustil in mi podaril žive, zdrave otroke. Življenje pa mi je prineslo tudi nove stiske in pot me je pripeljala v cerkev, kjer sem doživela dotik živega Boga. Doživela sem spreobrnenje in odrešenje z odločitvijo sprejetja Jezusa Kristusa za svojega Odrešenika in Gospoda. Živim in hodim v veri in spoznavanju Boga.
Na tem tečaju sem se v Božji prisotnosti soočila z nerojenimi otroki, dala sem jim imena in v svojem domu prostor v obliki ljubkih predmetov, ki so mi bili že več let dragoceni in so bili vedno v moji bližini na pisalni mizi. Vem, da so mi otroci odpustili in se bomo srečali v nebesih.
EVA, 60 let
Ni več dneva, ko ne jokaš in se 1000-krat na dan opravičiš in niti ne veš, ali sebi, ali te to nedolžno bitje mogoče sliši, ali le iščeš Boga, čeprav ne verjameš. Bolečina, solze, krivda, osamljenost in še mnogo občutkov, ki niso in niso hoteli stran. Odrekanje hrani, alkohol, droge, nočne more in nobenega človeka, ki bi te razumel, kaj šele, da bi ti lahko pomagal.
Nikoli v svoji mladosti si nisem predstavljala, da ti splav, ki ga vsi opisujejo kot nekaj običajnega, pusti lahko tako grozne posledice. Hvaležna sem za punce, ki se s temi občutki niso nikdar borile, a jaz, na žalost, sem se. Sam splav je nekaj, na kar vas nihče ne pripravi, ne veste, kaj počnete, in kaj šele vas čaka. Zame je bil to usodni dan, ki mi je življenje obrnil na glavo, obstala sem v črni luknji in izhoda nisem našla 2 leti. 2 leti trpinčenja, žalosti. Vse, kar sem počela, je bilo brez smisla. Še stvari, ki so me veselile, me takrat niso. Kako bi te, če v glavi vedno znova slišiš odmev: »Ubila si nedolžno bitje, odplaknila si ga v straniščno školjko, ja, morilka si!« In ko veš, da si resnično naredil grozno stvar, se ti vse ostale napačne odločitve sploh ne zdijo grozne. Samo sebe sem sovražila, uničevala.
Nekega večera sem spet brala forume in iskala nekoga, ki se počuti tako grozno kot jaz. Ker jaz sebe takrat nisem razumela, niti nisem razumela, zakaj ti občutki ne gredo stran, ko pa ti vsi pravijo, da je splav nekaj čisto normalnega. NI in nikoli ne bo. In tisti večer se pojavi stran SARA CENTER ZA ŽENSKE! Vsa tresoča sem napisala mail za prvo srečanje in takoj povedala, da nisem verna, ampak da bi poskusila. Tako sem spoznala čudovito žensko, ki je bila prva, ki ni obsojala mojih občutkov, in predvsem, me je razumela. Spoznala sem žensko, za katero bom do konca življenja hvaležna, da jo imam. Programu REŠITI ENO moraš zaupati in vztrajati, pa čeprav je težko, ampak resnično pomaga. Bilo je veliko solz, ampak tudi veliko smeha. In sama nisem verjela v to, da mi bo ta program resnično pomagal, ampak mi je, danes diham in se spet smejim in sem med ljudmi.
Nikoli ne pozabiš tako groznih dejanj, ampak ni več krivde, ni več tisoč vprašanj, zdaj vem, da sta moja angelčka na varnem in čakata na moj objem, do takrat pa bo moj Gospod skrbel zanju! Pomagaj si, če rabiš pomoč, jaz sem danes končno spremenjena in brez vere v Boga in Sara centra za ženske mi sigurno ne bi uspelo.
TT, 27 let
2. IZKUŠNJA SPLAVA:
Vse se je začelo, ko je nosečniški test pokazal dve črtici, torej pozitivno. V moji glavi so se takrat odvijali različni filmi, od tega, kaj zdaj, kako naprej, saj imam že dva otroka, sem brez službe, tudi mož je brez službe, v najemniškem stanovanju, brez pomoči staršev, kako bova zmogla, najin odnos ni rožnat, obsojanje iz strani drugih ljudi, predvsem staršev in sledila je odločitev "SPLAV".
Prišel je dan, ko sem bila naročena, sledilo je podpisovanje raznoraznih papirjev, če bi med posegom prišlo do kakšnih zapletov, namreč odločila sem se, da mi opravijo poseg v splošni anasteziji, ker ne bi prenesla, da bi morala splaviti v straniščno školjko.
Poseg je bil opravljen in že takoj po njem je sledilo obdobje bolečine, strahov, notranjih bojev, samokaznovanja. Na to me nihče ni pripravil in me poučil, tudi zdravstveno osebje in psihologi ne. Ker mož takrat ni znal razumeti, kaj se dogaja z menoj, je bil najin zakon na nitki, torej tik pred ločitvijo. Z besedami žal ne morem opisati, kaj se je takrat dogajalo znotraj mene; neznosna bolečina, jok, bes, jeza, obsojanje, občutki krivde, z eno besedo "groza". Ker sem se zavedala odgovornosti do svojih dveh otrok, sem si želela nekako pomagati in iskala sem pomoč, pri mojih najbližjih so bila vrata zaprta.
Sedela sem na postelji, jokala in prosila Boga, naj mi oprosti in mi pomaga. Vstala sem, odšla pred računalnik in tam sedela toliko časa, dokler nisem prišla do spletne strani Sara centra, takoj sem poklicala na njihovo številko. Na drugi strani se je oglasila prijazna gospa, jokala sem ves čas in jo prosila, naj mi pomaga. Njene vzpodbudne besede so mi vlile upanje in pogum za naprej. Vprašala me je, če lahko moli zame in pristala sem, samo da bi prenehalo boleti. Čeprav takrat nisem poznala Boga, sem čutila, da mi lahko pomaga iz te brezizhodne situacije.
Čez nekaj dni smo se s Tanjo in Stanko dobile na kavi, da se malo pogovorimo o moji izkušnji. Tako toplih in srčnih oseb, kot sta bili onidve, v svojem življenju do takrat nisem poznala. Vlili sta mi pogum, da lahko z Božjo pomočjo prebrodim še tako brezizhodno situacijo in me povabili na tečaj Rešiti eno. Bila sem skeptična, ker Boga nisem poznala, namreč odraščala sem v družini brez vere; nisem verjela, da je to mogoče, da ti Bog lahko pomaga.
Vključila sem se v tečaj Rešiti eno, kjer se ženske soočajo s svojo izkušnjo splava. Predelale smo vsa negativna čustva od strahu, sramu, občutka krivde, jeze itd., na osnovi svetopisemskih zgodb.
Po zaključenem tečaju sem začutila izjemno olajšanje, ampak sem vedela, da je to šele začetek. Ker človek ne more vedno imeti nekoga ob sebi, da mu lahko zaupa in pomaga, sem bila na preizkušnji, ali verovati v Boga ali ne. V meni so se zopet pojavili raznorazni negativni občutki in čustva (najbolj je bil prisoten občutek krivde, torej za to, kar si naredila, boš tudi kaznovana), bala sem se, da bom zbolela, pojavil se je občutek cmoka v grlu (joj, kaj če imam raka), ko so se ti občutki pojavljali, sem se avtomatsko obrnila k Bogu. On je vedno ob meni in prosila sem ga, naj mi pomaga, naj v moje življenje prinese ozdravljenje moje duše in naj mi odstrani vse moje okove in uslišal me je, takoj mi je odleglo.
Torej iz vsega tega sem potegnila en in zame edini izhod iz vsake situacije: vsakodnevna hoja z Gospodom. Kar naenkrat se je začel spreminjati moj pogled na vse, pridobila sem zaupanje vase, imam več poguma in tudi najin odnos z možem se je močno spremenil, torej deluje! ALELUJA!
Po tej trnovi poti, zame totalno brezizhodni izkušnji, mi je Bog oprostil. Po 10 mesecih mi je zopet namenil čudež, zanosila sem. Zdaj se ne sprašujem več, kaj in kako, ampak točno vem, da ima Bog zame in za mojo družino načrte in ta čudež je nič drugega kot njegov blagoslov.
K.
3. PRIČEVANJE:
Kje začeti? Kako pred ljudmi izpovedati ta greh, ki me je dolga leta zasužnjeval, težil mojo dušo in me strašil, ko sem ga skrivala pred samo seboj in pred ljudmi?
Vedela sem, da je to nekaj grdega, sramotnega in grešnega, česar ne bi smela storiti, a sem vseeno storila. Grešila sem zoper Boga in zoper človeka. Ubila sem življenje v sebi, svojega še nerojenega otroka, ki ni nosil nobene krivde. In to sem storila popolnoma zavestno, ne da bi za trenutek pomislila: "Ne naredi tega!"
V tistem trenutku sem mislila samo, da se tega otroka moram znebiti, dobiti nazaj svoje staro življenje, biti spet "svobodna", da ne bodo ljudje o meni govorili: "Glej, dva pankrta ima, grešnica, lahka ženska." In ko je bilo vsega konec, sem se trudila svoje dejanje skriti in ne misliti nanj. A majhen trn je vsake toliko časa zbodel mojo vest in moja duša se je vznemirila. Kako bo to sprejela moja hčerka, ko bo izvedela? Tako zelo si je želela bratca ali sestrico, jaz pa sem jo za to radost prikrajšala in ogoljufala, zaradi sebičnosti svojega srca in grešnosti svojega življenja.
Potem pa je napočil trenutek, ko je Bog odločil, da se moram s tem grehom soočiti. In ko me je hčerka z direktnim vprašanjem izzvala, se nisem imela kam umakniti, nikamor skriti. Še vedno se živo spominjam njene bolečine, njene reakcije na moje priznanje in njenih besed, ko mi je rekla: "Mama, odpuščam ti, a rada bi vedela, ali bi imela bratca ali sestrico in kakšen bi bil."
Joj, kako strašen je greh splava, ko ubiješ svojega lastnega otroka in kakšne posledice nosi s seboj!
A hvala Bogu, ki me ni pustil same s tem bremenom, poslal mi je rešitev.
Spoznala sem Jezusa Kristusa, njegovo odpuščanje in neskončno usmiljenje, ko je na križu umrl za vse moje grehe, tudi za ta moj strašni greh splava. Ko sem se iskreno pokesala, v srce sprejela Jezusa in doživela novo rojstvo po Svetem Duhu, sem vedela, da mi je Bog ta greh odpustil. A kako naj odpustim še sama sebi? In kako naj ta madež očistim iz svojih misli in duše? Tudi zdaj je Bog poskrbel za rešitev. Vodil me je s svojo ljubečo roko. Spoznala sem Sara center in moje drage sestre v Gospodu, ki so bile pripravljene voziti se velike razdalje do mojega doma, kjer smo organizirale tečaj "Rešiti eno." Bog nam je pridodal še dve sestri, ki sta prav tako potrebovali ozdravljenje in je steklo. Gospod je vse tako čudovito vodil in blagoslavljal, razodeval svojo milost in dobroto, dajal odgovore na naše molitve in vprašanja ter ozdravljal naše duše. Iz tedna v teden je Bog čistil, pral naše rane, obvezoval in mazilil naša srca in duše, nas združeval v ljubezni in osvobajal. Slava mu!
Še vedno je v mojem srcu spomin na ta dogodek, a zdaj vem, da je moj otrok pri nebeškem Očetu, v njegovem objemu, da mi je odpustil in me čaka, da pridem k njemu, k svojemu sinku Noelu v nebesa.
Do takrat pa si želim, da bi me Bog uporabljal, da se proslavita Njegova dobrota in neskončna milost.
Molim, da bi to moje pričevanje doseglo čim več src žena, ki so izkusile podobno dejanje in jim bilo na blagoslov, da bi spoznale, da je Bog neskončno dober, ljubeč in usmiljen, da želi odpustiti in ozdraviti vsako srce, ne glede na to, kako velik je greh.
In rada bi sporočila vsem, ki se odločajo med življenjem in smrtjo, odločite se za življenje, Bog je življenje.
Naj bo na veke slavljeno njegovo sveto ime, Jezus Kristus, naš Odkupitelj. Amen!
MK, 49 let
4. REŠITI ENO:
Spomladi sem se udeležila seminarja Sara centra, kjer so nam predstavili, kako pomagati ženam, ki so doživele izkušnjo splava ali pa so nepričakovano znosile in so v precepu, kako se odločiti. Gospa Sonja in njena pomočnica iz Avstrije sta podelili svoje izkušnje, kako oni delajo po programu knjige Rešiti eno, da pomagajo ženam k čustvenemu ozdravljenju po splavu. Tudi sama sem doživela izkušnjo splava in sem te občutke žalosti, stiske in bolečine že predelala v molitvi in pogovoru z Bogom, ko sem sprejela Jezusa v svoje srce in je postal on moj Odrešenik in Gospod. Gospa Sonja mi je svetovala, naj se vključim v tečaj Rešiti eno, da dam vse na svetlo, če je kje ostala kaka zamera in da se soočim s svojimi nerojenimi otroki, jim dam ime in javno priznam, da so navzoči v mojem življenju.
S sestrama, ki vodita ta tečaj Rešiti eno in še z dvema ženama, ki sta imeli svežo izkušnjo splava, smo korak za korakom predelale vodnik Rešiti eno. Bile smo v Božji prisotnosti, molitvi in izpovedi najglobje doživetih bolečin. To so dragoceni trenutki, ko lahko popolnoma preiščeš svoje srce, izjokaš bolečino in jo izpoveš v popolni zaupnosti osebam, ki te lahko razumejo in čutijo s teboj. S spoznavanjem Boga, Božje besede, Božjih obljub in njegove neizmerne ljubezni, usmiljenja in odpuščanja, se breme, obteženost in žalost izgubi, odloži. Ko se zavemo, da nas Bog tako ljubi, da nam je v Jezusu Kristusu odpustil vse grehe in se ne spominja naših grehov, smo resnično lahko pomirjeni. Pomembno je, da damo svoja čustva, bolečino, jezo, izgubo, na svetlo, si jih priznamo in si pustimo proces izraza in za vsako čustvo poiščemo Božjo besedo in jo beremo, ponavljamo in pustimo, da nas Božja beseda opogumi in preobrazi. Pomembno je, da odpustimo osebam, ki so nas prizadele, in da odpustimo sebi. Odpuščanje ne temelji na naših občutkih, ampak na ravnanju po Božji besedi. Odpuščanje je odločitev. Glede na pismo Rim 5,5 je Božja ljubezen izlita v naša srca in v naših srcih že obstaja Božja ljubezen do teh ljudi in potrebujejo našo pomoč in molitev. Bog je nam odpustil. Odpuščanje prinaša svobodo in Božjo naklonjenost.
Po prvem otroku sem naredila splav, sledila je izvenmaternična nosečnost, nato sem rodila deklico in potem imela še en splav. Mož ni želel otrok, ker mu je bolj ugajalo lagodno, neodgovorno življenje. Po vsakem splavu sem se počutila zavrženo, oropano, nevredno in jezno nase in na ves svet, še zlasti pa na moža, ki me je pregovoril, da sem naredila splav. Čeprav je v družbi to čisto normalno, saj pravijo, da to še ni otrok. Tudi v ambulantah je to rutinsko delo in ga opravijo brez čustev oziroma ponižujoče gledajo na te žene. Kako potrebna bi bila takrat spodbudna beseda in objem in marsikatera žena bi se odločila za življenje! Vsaka žena, ki doživi splav, spozna, da ta izguba in bolečina pustita strašne posledice.
Moj odnos z možem je bil vedno bolj nevzdržen in odločila sem se za ločitev.
Spoznala sem človeka, ki je tudi imel zakonski brodolom in tako sva se odločila, da skupaj zaživimo in ne pustimo, da nas življenje povozi. Poročila sva se, rodila sta se nama še dva sinova. Tudi moja dva otroka sta živela z nami. Bog mi je odpustil in mi podaril žive, zdrave otroke. Življenje pa mi je prineslo tudi nove stiske in pot me je pripeljala v cerkev, kjer sem doživela dotik živega Boga. Doživela sem spreobrnenje in odrešenje z odločitvijo sprejetja Jezusa Kristusa za svojega Odrešenika in Gospoda. Živim in hodim v veri in spoznavanju Boga.
Na tem tečaju sem se v Božji prisotnosti soočila z nerojenimi otroki, dala sem jim imena in v svojem domu prostor v obliki ljubkih predmetov, ki so mi bili že več let dragoceni in so bili vedno v moji bližini na pisalni mizi. Vem, da so mi otroci odpustili in se bomo srečali v nebesih.
EVA, 60 let
